Spet trte so rodile,
prijat'lji, vince nam sladko,
ki nam ožbyyyivlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.


Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, è'mo zapet'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveèe matere!


V sovražnike `z oblakov
rodu naj naš'ga trešèi grom!
Prost, ko je bil oèakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jim še teže!


Edinost, sreèa, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima slava,,
vsi naj si v roke sežejo,
da oblast
in z njo èast,
ko pred, spet naša bosta last!


Bog živi vas, Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!


Mladen'èi, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domaèije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srèno branit' klical èas!


Žive naj vsi narodi
ki hrepene doèakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!


Nazadnje še, prijat'lji,
kozarec zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo.
Dokaj dni
naj živi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!